Trumpova darila za sladkorne barone s Floride
Družina Fanjul si že desetletja ves čas prizadeva za naklonjenost politikov, vendar se je njena stava na Trumpovo administracijo izkazala za njeno najboljšo doslej.
Da bi proslavil drugo inavguracijo Donalda Trumpa v začetku tega leta, je predsednik uprave Coca-Cole James Quincey prišel v Washington s primernim simbolom, ki naj bi pokazal, kako ga ceni – s spominsko izdajo predsednikove najljubše pijače, Diet Coke. Toda srečanje je postalo nekoliko napeto, ko je Trump vprašal, zakaj podjetje v svoji slavni gazirani pijači, ki jo pogosto imenujejo tudi “mehiška kola”, ne uporablja trsnega sladkorja, Quincey pa je odgovoril, “da dobave niso zadostne”.
Kot piše v knjigi iz leta 2024 Kako je Trump znova zavzel Belo hišo (angleško How Trump Retook The White House), Trump ni “kupil” tega pojasnila. Kmalu je poklical enega svojih največjih političnih donatorjev in prijatelja že več kot 40 let, Joséja “Pepeja” Fanjula, 81-letnega magnata sladkorne industrije iz Palm Beacha, ki živi v bližini Mar-a-Laga. Vprašal ga je, ali je ta informacija resnična.
Pogovor je očitno posadil seme za to, kar se je zgodilo v mesecih po inavguraciji, ki se je je Fanjul udeležil po tem, ko je doniral skoraj milijon dolarjev. Poleti, ko se je Quincey vrnil v Washington, je Trump znova sprožil vprašanje trsnega sladkorja, kmalu zatem pa je na družbenih omrežjih napovedal, da bo Coca-Cola ustvarila povsem novo različico pijače: “To bo zelo dober korak z njihove strani – boste videli. Preprosto boljša bo!”
Kdo bo Coca-Coli dobavljal sladkor
Fanjul in njegovi sorojenci, ki nadzorujejo imperij sladkorja in nepremičnin, vključno z družbama Domino Sugar in Florida Crystals, katerih vrednost Forbes ocenjuje na približno štiri milijarde dolarjev, se od takrat borijo za posel s Coca-Colo. Čeprav naj bi težko pričakovana različica z ameriškim trsnim sladkorjem kmalu prišla s tekočih trakov, saj je Coca-Cola potrdila, da jo bo poslala na trg to jesen, pa podrobnosti o tem, kje bo pijačarski gigant iz Atlante nabavljal trsni sladkor, pridelan v ZDA, ostajajo skope.
Coca-Cola tega ni želela komentirati. Vendar pa je vir, ki je seznanjen z lansiranjem nove različice pijače, za Forbes povedal, da Coca-Cola “poskuša to ohraniti v tajnosti”, vendar je potrdil, da bodo med dobavitelji tudi Fanjulovi.
Čeprav verjetno ne bo šlo za ekskluzivno pogodbo, so prav oni med tistimi, ki so v najboljšem položaju, da izkoristijo večjo porabo ameriškega trsnega sladkorja v Coca-Coli.
Ameriški sen
Bratje in sestre Fanjul – podpredsednik upravnega odbora in predsednik družbe Pepe (81), izvršni direktor in predsednik uprave Alfonso (88), znan kot Alfy, ter Alexander (75), Andres (67) in Lillian (87), ki so višji podpredsedniki in direktorji v družinskem podjetju – so lastniki največje rafinerije trsnega sladkorja na svetu. Družina proizvede 16 odstotkov surovega sladkorja v ZDA prek podjetja Florida Crystals, ki je leta 2024 zabeležilo 5,5 milijarde dolarjev prihodkov. Poleg tovarn sladkorja, rafinerij in nepremičnin imperij družine Fanjul vključuje tudi znano letovišče Casa de Campo v Dominikanski republiki.
Družina Fanjul, ki je leta 1959 po revoluciji Fidela Castra s Kube emigrirala na jug Floride, že dolgo podpira obe politični stranki. Ima pa tudi veliko kritikov. Colin Grabow iz organizacije za javne politike Cato Institute, ki je leta 2018 objavila poročilo z naslovom “Candy-Coated Cartel: It’s Time To Kill The U.S. Sugar Program” (Kartel v sladkorni preobleki: Čas je, da ukinemo ameriški program za sladkor), pravi, da če Fanjulovi predstavljajo ameriški sen, je to “precej ciničen pogled na to, kaj je ameriški sen”.
“Če prideš, vzpostaviš prijetne odnose s politiki in poskušaš vladno politiko prilagoditi svoji volji, to ni klasična ameriška zgodba” pravi Grabow. “Ameriški sen je, da uspeš na podlagi svoje iznajdljivosti in trdega dela, ne pa zaradi svoje sposobnosti manipuliranja vladne politike.”
Predstavnik družine Fanjul odgovarja: “Družina Fanjul je hvaležna za priložnosti, ki jih ta država ponuja in jih lahko izkoristiš z odločnostjo in močno delovno etiko. Njihova zgodba je ameriški sen.”
Trajnost in obtožbe
Družina je že vrsto let dobaviteljica podjetja Coca-Cola, čeprav nikoli ekskluzivno in nikoli za prav določen izdelek. Za Coca-Colo bi sicer ekskluzivno sodelovanje s podjetjem Florida Crystals, ki je največja certificirana regenerativna ekološka kmetija v ZDA in edina, ki prideluje sladkor, pomenilo priložnost za promocijo trajnostne in sledljive dobavne verige.
Fanjulovi so na pot trajnostnega razvoja stopili šele pred kratkim. Njihov klan se že desetletja sooča z obtožbami, da njihove kmetije onesnažujejo vodne poti s kemikalijami. Predstavnik podjetja sicer pravi, “da njihove kmetije filtrirajo vodo in jo izpuščajo čistejšo, kot je bila ob zajetju”. Deležni so tudi obtožb o domnevnem onesnaževanju zraka zaradi sežiganja listov sladkornega trsa ob pripravi rastlin na žetev, kar lahko sprošča strupene pline v ozračje. V podjetju odgovarjajo, da je to “običajna metoda, ki jo država strogo regulira”, in da ne sežigajo v radiju treh kilometrov od kakršnihkoli stanovanjskih ali poslovnih objektov.
Podjetje ima elektrarno za pridobivanje obnovljive energije iz stebel sladkornega trsa, in eno od desetih največjih kompostnih postrojenj v državi. “Smo člani lokalnih skupnosti. Naši zaposleni živijo v njih in zavezani smo, da jih varujemo in jim služimo,” pravi predstavnik Fanjulovih.
Degradacija okolja ni edini greh, ki jim ga pripisujejo. Pojavljajo se tudi obtožbe o prisilnem delu v Dominikanski republiki, ki jih že leta zanikajo. Podjetje pravi, da proaktivno deluje s ciljem izboljševanja delovnih pogojev.
Zaseg premoženja na Kubi
“Družina Fanjul ni dosegla uspeha čez noč,” dodaja njihov predstavnik. “V zadnjih 65 letih so s trdim delom, odločnostjo in strokovnim znanjem razvili svoje podjetje do ravni, na kateri je danes.”
Fanjulovi so s kmetijstvom in proizvodnjo sladkorja na Kubi začeli v 50. letih 19. stoletja in sčasoma postali eden največjih proizvajalcev v državi. Starša bratov in sester, Alfonso Fanjul starejši in Lillian Gomez-Mena, sta se poročila leta 1936 in združila najbogatejši družini na otoku, ki sta se ukvarjali s proizvodnjo sladkorja.
Do leta 1959 je njihov sladkorni imperij obsegal deset predelovalnih obratov, nepremičnine po vsej Kubi in posrednika v New Yorku. Po revoluciji pa je Castro njihovo premoženje zaplenil.
“Sedel sem v družinski pisarni, ko so prišli Fidelovi ljudje, da bi se pogovorili o tem, kaj se bo zgodilo. Usedli smo se skupaj z našimi odvetniki, imel sem rumen blok in svinčnik, oni pa so na mizo položili mitraljeze,” se je Alfy leta 2013 spominjal v govoru na Fordhamski univerzi, na kateri je diplomiral tik po koncu revolucije leta 1959. “Nekaj časa smo se pogovarjali, potem pa je njihov vodja prijel mitraljez, pokazal na zemljevid na steni, na katerem so bile označene različne nepremičnine, ki jih je imelo naše podjetje, me pogledal in rekel: Vse bomo vzeli.”
Uspeh v ZDA
Po pobegu v New York so Fanjulovi skupaj z drugimi premožnimi kubanskimi begunci zbrali 640 tisoč dolarjev (danes več kot sedem milijonov dolarjev) in kupili 1.600 hektarjev zemljišč v Pahokeeju, na obalah jezera Okeechobee na Floridi. Nato so nakupili rabljene dele manjših sladkornih tovarn v Louisiani in jih prepeljali s tovorno ladjo na Florido. Njihova prva ameriška tovarna sladkorja je začela delovati leta 1960.
Alfonso mlajši, ki je bil takrat star komaj 22 let, je začel delati za očeta v družinskem podjetju, kasneje pa so se mu pridružili tudi Pepe, Andres in Alexander. Bratje so doživeli svoj prvi veliki preboj leta 1984, ko so odkupili posel s sladkorjem od podjetja Gulf and Western, konglomerata, ki je bil takrat tudi lastnik družbe Paramount Pictures. Za plačilo nakupa so Fanjulovi najeli 240 milijonov dolarjev posojila (približno 750 milijonov dolarjev v današnji vrednosti). Pepe je kasneje v pogovoru za revijo Vanity Fair rekel: “To nas je postavilo na zemljevid.”
Od takrat so se Fanjulovi naučili, kako se dobro umestiti. Primer tega je Alfyjev odnos z administracijo Billa Clintona, potem ko je bil leta 1992 sopredsednik njegove volilne kampanje na Floridi.
Klic predsedniku
Na Predsednikov dan (President’s Day) leta 1996, ko je Clinton v Ovalni pisarni ravno prekinil razmerje z Monico Lewinsky, ga je zmotil telefonski zvonec. Predsednik je sprejel Alfyjev klic, ta pa se mu je nato 20 minut pritoževal nad predlogom podpredsednika Al Gora, da bi za floridske pridelovalce sladkorja uvedli posebno dajatev, iz katere bi financirali čiščenje onesnaženih močvirij Everglades. Karkoli je Alfy že rekel, je delovalo. Glede na takratna poročila je Clinton tiho umaknil svojo podporo temu predlogu.
Grabow iz Cato Instituta pravi: “Da lahko pokličeš predsednika Združenih držav Amerike in ga dlje časa zadržiš na telefonu, pove nekaj o vplivu, ki ga imajo ti ljudje.”
Do konca 90. let je sladkorni posel družine Fanjul dosegel 275 milijonov dolarjev prihodkov, družina pa je imela v lasti več zemljišč kot njen največji konkurent, družba U.S. Sugar. Alfy in Pepe sta se lotila nakupovanja. Leta 1998 sta kupila rafinerijo sladkorja v New Yorku, leta 2001 pa za 200 milijonov dolarjev podjetje Domino Sugar. Istega leta sta te rafinerije združila v ASR Group in pozneje dodala še druge blagovne znamke, med drugim C&H. Do leta 2007 so prihodki družbe Florida Crystals narasli na tri milijarde dolarjev.
ASR je danes največja rafinerija trsnega sladkorja na svetu in je v celoti v lasti družbe Florida Crystals. 26 let je imela manjšinski delež v njej zadruga Sugarcane Growers Cooperative of Florida, vendar so jo Fanjulovi leta 2024 izplačali za nerazkrito vsoto.
Posli v Dominikanski republiki
Poleg Florida Crystals je najbolj znan posel družine Fanjul kmetijsko-turistični konglomerat Central Romana v Dominikanski republiki. Po podatkih iz luksemburških poslovnih registrov jim pripada 35-odstotni delež v vrednosti približno 190 milijonov dolarjev.
Central Romana je tudi največji proizvajalec sladkorja v Dominikanski republiki, a mu je Bidnova administracija leta 2022 prepovedala izvoz v ZDA zaradi obtožb o prisilnem delu na nekaterih njegovih sladkornih plantažah. Takrat je vladna preiskava družbe Central Romana vključevala obtožbe o 11 različnih pokazateljih prisilnega dela, med njimi zlorabo ranljivosti, izolacijo, zadrževanje plač, delovne in življenjske pogoje, ki pomenijo zlorabo ter pretirano nadurno delo.
Predstavnik podjetja Central Romana je dejal, da je to “vedno izpodbijalo obtožbe vlade”. Dodal je, da je vložilo več kot 50 milijonov dolarjev v brezplačne bivalne prostore za svoje kmetijske delavce, pa tudi v šole in sanitarno infrastrukturo, ter da izplačuje plače, ki so za 50 odstotkov višje od zakonsko določene minimalne plače v Dominikanski republiki.
Omenjene prepovedi so odpravili marca letos, s čimer je podjetje Central Romana postalo eden redkih tujih zmagovalcev v prvem letu Trumpovega mandata. Po besedah predstavnika ameriške carinske in mejne službe (CBP) je bil “ukaz spremenjen po dokumentiranih izboljšanjih delovnih razmer, ki so jih potrdili neodvisni viri”.
“Družba Central Romana je sprejela ukrepe za odpravo navedenih pomislekov,” je predstavnik CBP povedal za Forbes. “Naša služba bo še naprej pozorno spremljala skladnost,” je dodal.
Donacije obema strankama
Pepe ostaja pomembna osebnost v Trumpovem ožjem krogu. Udeležil se je in tudi gostil več zbiranj sredstev zanj med predsedniškimi kampanjami v letih 2016 in 2020. Maja 2024 – na dan, ko je bil Trump v New Yorku obsojen zaradi 34 primerov ponarejanja poslovnih dokumentov – pa je v svojih luksuznih prostorih na Upper East Sideu, na Manhattnu, soorganiziral zbiranje sredstev zanj.
Družina Fanjul in njihova podjetja so od leta 2016 Trumpovim odborom za zbiranje sredstev in super PAC-om (neodvisnim odborom za politično ukrepanje) prispevali več kot sedem milijonov dolarjev. Od leta 1977 so namenili vsaj 24 milijonov dolarjev za zvezne in državne kampanje ter PAC-e na Floridi.
Podatki zvezne volilne komisije in oblasti na Floridi kažejo, da so sredstva namenili tako demokratom kot republikancem. Florida Crystals je od leta 1999 namenila tudi več kot 20 milijonov dolarjev za lobiranje pri zveznih politikih.
Državna podpora za industrijo
V ZDA vlada že desetletja vzdržuje cene trsnega sladkorja s pomočjo tržnih podpor in posojil za proizvajalce pod posebnimi pogoji. Cena sladkorja v ZDA je po podatkih Federal Reserve Bank of St. Louis približno dvakrat višja od cen na svetovnem trgu sladkorja.
In državne podpore še ne bo kmalu konec. Posebna posojila so tudi del Trumpovega zakona Big Beautiful Bill, ki je bil podpisan 4. julija in povečuje obrestno mero za surovi trsni sladkor z 19,75 centov na funt (0,45 kg) na 24 centov. Trump je uvedel tudi 50-odstotne carine za Brazilijo, največjo izvoznico surovega sladkorja v ZDA (Fanjulovi sladkor uvažajo tudi iz Brazilije).
Pomoč je nujno potrebna. Globalne cene sladkorja so bile v zadnjem desetletju nestabilne, podjetja, kot je Florida Crystals, in njihovi konkurenti pa so se spopadali z nižjimi cenami in negativnimi obeti, ko gre za surovine. Zato bo širitev obsega poslovanja s Coca-Colo za Fanjulove prijetno sladilo. In če bo Trump uspel ohraniti visoke cene ameriškega sladkorja in izločiti konkurente, bodo še naprej ustvarjali dobiček. Ko bo naposled zapustil Belo hišo, pa se bodo lahko vedno vrnili k temu, kar najbolje znajo – k pridobivanju naklonjenosti politikov na obeh političnih polih.
Avtorja izvirnega članka sta Chloe Sorvino in Giacomo Tognini, Forbes.
